Psalms 69

69. Poglavje

1{Načelniku godbe; kakor ‚Lilije‘. Psalm Davidov.} Reši me, o Bog, ker vode so mi prišle že do duše. 2Pogrezam se v blato pregloboko, kjer ni tal pod nogo, zašel sem v globočino vodá, roj valov pritiska name. 3S kričanjem sem se utrudil, vnelo se je grlo moje, oči moje pešajo, ko čakam svojega Boga. 4Več jih je, nego glave moje las, ki me črté brez vzroka, močni so, ki me hočejo uničiti, sovražniki mi po krivici; česar nisem vzel, me silijo vrniti. 5O Bog, ti poznaš nespamet mojo in prestopki moji ti niso skriti. 6Ne bodi jih spričo mene sram, ki tebe čakajo, o Gospod, Gospod nad vojskami; rdečica naj ne oblije zaradi mene njih, ki iščejo tebe, Bog Izraelov. 7Zakaj zavoljo tebe prenašam zasmehovanje, sramota je pokrila obličje moje. 8Tujec sem postal bratom svojim in neznanec matere svoje sinovom. 9Kajti gorečnost za hišo tvojo me je razjedla, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, je zadelo mene. 10Ko sem jokal in s postom pokoril dušo svojo, bilo mi je le v zasmehovanje. 11Ko sem se oblačil v raševino, tedaj sem jim bil v pregovor. 12O meni govoričijo, kateri posedajo pri vratih, za pesem pa sem njim, ki pijejo opojno pijačo. 13Jaz pa – prošnja moja je do tebe, Gospod, ob času milosti. O Bog, po obilosti milosti svoje me usliši, po zveličalni resnici svoji. 14Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, otet naj bodem sovražilcev svojih in iz globočin vodá. 15Valovje vodá naj me ne potopi in globočina naj me ne pogoltne, in jama naj ne zapre žrela svojega nad mano. 16Odgovóri mi, Gospod, ker dobra je milost tvoja, po obilosti usmiljenja svojega ozri se v me. 17In ne skrivaj obličja svojega svojemu hlapcu, ker v stiski sem, hitro mi odgovóri! 18Približaj se duši moji, reši jo, zavoljo sovražnikov mojih me odkupi! 19Ti poznaš zasramovanje moje in mojo sramoto ter nečast mojo, pred teboj so vsi sovražniki moji. 20Sramotenje je potrlo srce moje in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil. 21Dá, za jed so mi dali žolča in v žeji moji so mi dali piti octa. 22Njih miza bodi pred njimi za zanko in brezskrbno njih življenje za zadrgo. 23Otemné naj njih oči, da ne vidijo, in daj, da ledja njih omahujejo neprestano. 24Izlij nanje jezo svojo in srd tvoj naj jih dohiti. 25Pusto bodi njih bivališče, v šatorih njih ne bodi prebivalca. 26Kajti preganjajo njega, ki si ga ti udaril, in spletajo pripovedke o bolečini prebodencev tvojih. 27Pridevaj krivico njih krivici, in ne dosežejo naj pravičnosti tvoje. 28Izbrišejo naj se iz življenja knjige, in s pravičnimi naj se ne zapišejo. 29Jaz pa sem ubožen in v bolečini; rešitev tvoja, o Bog, postavi me na varno. 30Hvalil bom ime Božje s pesmijo in poveličeval ga z zahvaljevanjem. 31To bode všeč Gospodu bolj nego vol, junec z rogovi in z razdeljenimi parklji. 32Ko bodo to videli krotki, se bodo veselili; naj oživi srce vaše, ki iščete Boga! 33Zakaj Gospod se ozira na potrebne in jetnikov svojih ne zameta. 34Hvalijo naj ga nebesa in zemlja, morja in karkoli lazi po njih. 35Zakaj Bog dá rešitev Sionu in sezida mesta Judova, da bodo stanovali tam in podedovali deželo. 36In zarodi hlapcev njegovih jo bodo posedli, in kateri ljubijo ime njegovo, v njej prebivali.